Kaj je in kako nastane?

je vrsta strahu, ki nastane, kadar oseba ocenjuje, da njena celotna življenjska situacija presega njene zmožnosti ter ne zmore obvladovati življenjskih težav. Čustvo tesnobe je dobilo ime po specifičnem doživljanju osebe, ki občuti, da ji je »tesno« v prsnem košu, kot, da jo nekaj pritiska in teže diha.

Nastane kot odgovor na življenjske okoliščine, ki se zdijo nenadzorljive in neobvladljive. Izraža se v pretirani aktivnosti, zaskrbljenosti in vznemirjenosti, ki se ji pogosto pridruži še depresija (umik, izolacija in zaprtje vase). Obe spremljajo negativna prepričanja, negativna naravnanost, izguba kontrole, izguba občutka povezanosti, obup, slabša sposobnost samo-obvladovanja in prilagajanja.

Kako jo prepoznamo?

na telesni ravni kot: tiščanje v prsnem košu, dušenje, plitko dihanje, razbijanje srca, nemir, tresenje, potenje, napete in boleče mišice, glavobol, utrujenost, vrtoglavico, slabost, diareja, pogosto uriniranje…; na miselni ravni kot strah pred smrtjo ali tem, da se nam bo zmešalo oz. da se bomo osramotili, težko se skoncentriramo…; na vedenjski ravni se »zapremo«, začnemo izogibati ljudem, družabnim srečanjem, določenim situacijam, kar posledično vpliva na zmanjšanje delazmožnosti in produktivnosti

 Anksioznost je ustrezno in racionalno občutenje  kadar oseba doživlja, da se je sama spremenila na način, ki ji onemogoča nadaljevati življenje tako, kot je navajena. Pogosto se to dogaja v primeru številnih telesnih bolezni; ali pri starejših ljudeh, ki jih telo več ne uboga ali ko pri sebi opažajo znake senilnosti; ali pri ljudeh, ki spremenijo življenjsko okolje in začnejo živeti v njim tuji, neznani kulturi. Povzročijo jo tudi nenadne in temeljite družbene spremembe, ali npr.: vojna. V vseh navedenih situacijah je občutje anksioznosti povsem ustrezno in racionalno.  Bojazni so običajne spremljevalke človeškega razvoja, sprememb v življenju, vsega novega in še nepreverjenega, spremljajo iskanje lastne identitete in smisel življenja. Tako se na primer anksioznost pojavi ob ločitvi od ljubljene osebe, ob ogrožanju uspeha ali statusa. Takšna anksioznost človeka vzpodbudi, da naredi potrebne korake, ki bodo preprečili ogroženost oziroma v čim večji meri zmanjšali njene posledice (adaptacijska funkcija anksioznosti).  

 Razlikovanje med strahom in anksioznostjo

Strah je odgovor na znano, jasno definirano nevarnost oz. grožnjo. Anksioznost pa odgovor na neznano, nedoločeno grožnjo. Ko človek opazuje, kako se mu z veliko hitrostjo približuje avto, ko prečka cesto, ima zelo drugačno doživljanje kot nekdo, ki ima pred nekim srečanjem z neznanimi ljudmi nedoločen neprijeten občutek.

 Kdaj postane anksioznost zdravju nevarna?

Anksioznost je uporabna samo tedaj, ko jo sproži »pravi« vzrok, ko doseže pravšnjo stopnjo in traja ravno prav dolgo. Motnje lahko nastanejo na katerikoli stopnji tega procesa. Lahko jo sproži bolj ali manj nevaren predmet ali bitje, npr. pajek ali črv (v teh primerih govorimo o fobijah), lahko je – tudi brez vzroka – izjemno velika (panični napad), lahko pa traja (pre)dolgo. Včasih je povezana z določenim vzrokom, včasih pa tega ne moremo najti, zato se zdi, v takih primerih, anksioznost iracionalna ali pretirana, in jo je težko razumeti. Anksioznost je skupna številnim nevrotskim motnjam kot so: generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, mešana anksiozna in depresivna motnja, fobične anksiozne motnje (agorafobija, socialna fobija, specifične izolirane fobije…), obsesivno kompulzivna motnja,…

 Oblike pomoči

Kako si pomagate sami, kadar občutite tesnobo?

• Drugače si struktuirajte dan
• Poiščite aktivnosti, ki vas sproščajo, kot: so: hoja v parku, meditacija, joga, vadite sprostitvene tehnike, poslušate glasbo….
• Začnite se ukvarjati z aktivnostmi, ki zmanjšujejo napetost in pospešujejo nastajanje »endorfinov« (hormonov dobrega počutja) kot npr.: redna aerobna vadba, hitra hoja, tek, ples….
• Če imate možnost, in se v vašem primeru to zdi smiselno, spremenite okolje v katerem se počutite tesnobno:
  • Izberite delovno mesto, ki je manj stresno ali
  • Zamenjajte službo

 Kako vam bližnji lahko pomagajo?

Tako, da:

• Vam pomagajo ohranjati upanje in optimizem ter pozitivno naravnanost
• Vas usmerjajo se na tisto kar ste do sedaj že naredili in vam je uspelo;
• Vas vzpodbujajo, da vztrajate in
• Se skupaj z vami veselijo tudi majhnih napredkov…

 Psiholog, psihiater ali psihoterapevt? Različni poklici, različne oblike pomoči:

Dvome glede tega, kaj se z vami dogaja, vam bo pomagal razjasniti vaš osebni zdravnik (specialist splošne medicine). S pomočjo dodatnih rutinskih testov bo izključil organski vzrok vaših težav, vam za lajšanje simptomov predpisal ustrezne anksiolitike in/ali antidepresive, ali pa vas napotil k psihiatru (zdravniku specialistu, ki zdravi duševne motnje s predpisovanjem zdravil), kliničnemu psihologu (ki, na osnovi testiranja pomaga psihiatru postaviti diagnozo) ali psihoterapevtu (ki zdravi s pogovorom), v nadaljno obravnavo.

Najbolj učinkovita metoda zdravljenja je kombinacija zdravljenja z zdravili in psihoterapijo. Pri blažjih motnjah psihoterapija zadostuje. Pri hujših, ko oseba pri terapiji težko sodeluje, težave najprej lajšamo z zdravili, kasneje pa uvedemo še psihoterapijo. Pomankljivost zdravljenja samo z zdravili, ki sicer ublažijo simptome, je v tem, da vaši problemi ostanejo nerazrešeni.

Kdo je psihoterapevt? In kako vam psihoterapija lahko pomaga? 

Za poklic in pridobitev naziva psihoterapevt se je potrebno več let (dodatno) izobraževati na enem od mednarodno priznanih in akreditiranih inštitutov, specializiranih v posameznem psihoterapevtskem pristopu, v Sloveniji ali Evropi (kar velja tudi za psihologe in zdravnike), in/ali na primer na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki organizira tako dodiplomski kot podiplomski študij, vse do doktorata psihoterapevtskih znanosti.

 Psihoterapevt usmerjen v salutogenezo (raziskovanje dejavnikov, ki omogočajo in ohranjajo zdravje ter dobro počutje) vas bo (na)učil obvladovati težave, se produktivno soočati s problemi ter vas podpiral tako, da (ponovno) najdete stik s seboj.

V psihoterapiji se (na)učite:

• S pozornostjo na telesne procese sami obvladovati težave
  • S pomočjo tehnik dihanja, sproščanja, mišične relaksacije, čuječnosti oz. kontinuiranega zavedanja, ki jih prakticirate sami doma.
  • Sprostiti v telesu nakopičeno energijo (pogosto v obliki strahu ali jeze) na ustrezen način.
• Soočati se s tistim, česar se bojite in čemur se izogibate

s telesnimi senzacijami, čustvenimi reakcijami, nastalo življenjsko situacijo… Izogibanje začasno zmanjša stisko, a problema ne reši. Obratno, nesoočanje s pomembnimi situacijami vodi v še večjo disfunkcionalnost (fobije in obsesivno-kompulzivne motnje).

V psihoterapiji raziskujete, odkrivate, spreminjate…

• Prepričanja, ki povečujejo tesnobo

Prepričanja, ki so preveč posplošena, pretirana, katastrofična še poglabljajo tesnobo. Če pričakujete, da boste doživeli panični napad, sprožite tesnobne občutke, ki še povečajo tesnobnost in panični napad je tu. Psihoterapevt vam pomaga razviti in poglobiti zavedanje o tem kaj govorite sami sebi, kakšne misli oz. fantazije se vam pletejo po glavi, kaj je najhujše kar se vam lahko zgodi in vas (na)uči, kako si sami lahko pomagate. Pomaga vam odkriti od kod izvirajo te vaše misli, in jih spremeniti, če se tako odločite in si tega želite.

• Načine s katerimi ustvarjate in vzdržujete (»tesnobne«) odnose

ki se prej, ko slej pokaže(jo) tudi v vašem odnosu s psihoterapevtom. Lahko, da gre za nekaj, kar se dogaja le »tukaj-in-zdaj«, lahko pa gre za »ponavljanje« nečesa iz vaše osebne zgodovine. Pogosto tesnobnosti lahko sledimo vse do otroštva, ko ugotovimo, da smo ponotranjili »opozorila« negotovega starša, ki jih sami nismo nikoli preverili. A kar smo zamudili, lahko nadoknadimo. Učimo se celo življenje.

Kadar se soočate z eksistencialnimi življenjskimi dogodki…

kot so: staranje, bolezen, neizogibnost smrti, negotovost življenja, osamljenost, izguba ljubljene osebe, brezposelnost, huda nesreča… je pomoč prihoterapevta še nekoliko drugačna. Predvsem gre za podporo pri tem, kako vzdržati občutke tesnobe in brezupa, ter iskanje novih načinov prilagoditve na nastalo situacijo, kar zahteva čas, vztrajnost in doslednost.

 Tesnobi se boste v življenju težko izognili.

Bolj, ko se z njo borite, poizkušate kontrolirati misli ali telesne občutke in se izogibate neprijetnim situacijam, bolj postajate napeti in utrujeni. Vse slabše je.

Namesto, da se borite, raje:

• sprejmite in se soočite s tem, kar je;
• skušajte razumeti
• in ljubeče ravnajte s tem, kar ste, v tem trenutku…

 

Piše: Tatjana Romšek Poljšak, diplomirana psihoterapevtka (BA pth., SFU Dunaj), specializantka in učna terapevtka Gestalt psihoterapije (GiTa Lubljana)